Dolgo let sem bila prepričana, da sta konstanten stres in nemir, cena, ki ju morem plačevati, da lahko imam vse. Živela sem v zavidljivem in navidezno popolnem svetu z lepo službo, uspešno kariero in srečno družino a sem bila preveč izmučena, stresirana in izpraznjena, da bi lahko zares uživala v njem.Nenehno sem hitela za družbenimi visokimi standardi in lovila svoje nemogoče zahteve sama do sebe. Neprestano sem izpolnjevala vsa pričakovanja, ki so jih drugi imeli do mene in vsem le podrejeno ugajala in ustregala.  Razdajala sem se in sem razprševala svojo energijo na vse konce in kraje do te mere, da nisem več našla sebe v tej nori dirki.Mnogo let sem bila ujeta v škatlo, ki je bila zame premajhna in preozka. Čeprav sem imela vse kar bi si človek lahko želel, sem se počutila utesnjeno in nezadovoljno. Nisem živela sebe ampak sem živela skozi vse vloge, katere sem mislila, da morem izpolnjevati.Bila sem ujeta v lastni ječi prepričanja, da morem vsem ustrezat  in vse zadovoljit, ker se nisem cenila in se nisem imela rada. Ko iščeš potrditve zunaj sebe, je tvoja samopodoba odvisna od drugih. Ko iščeš lastno vrednost v okolici, je ta vedno pogojena s tem koliko si uporabna ali koristna oz. ‘’ubogljiva’’ in ni resnična. Ko se nimaš rada poskušaš na vse načine to notranjo praznino tudi zapolnit s prehrano in raznimi razvadami a je to jama brez dna, ki nima konca.