Dolgo sem verjela, da sta stres in nemir cena za življenje, v katerem “imaš vse”.
Pri tridesetih sem živela navidezno popolno življenje — z obkljukanimi cilji, uspešno kariero, čudovito družino, postavo, domom in vsem, kar naj bi pomenilo: uspelo mi je.
A znotraj sebe nisem čutila miru, lahkotnosti in resnične izpolnjenosti.
Nisem znala uživati v vsem, kar sem ustvarila, dosegla in si izborila. Bila sem ujeta v vloge, pričakovanja in zahteve, ki so me počasi oddaljevale od mene same. Razdajala sem se na vse strani, iskala potrditev zunaj sebe in dolgo odlagala stik s tem, kar v resnici potrebujem, želim in sem.
Dokler me življenje ni ustavilo. Ugasnilo. Izpraznilo.
Takrat se je začelo moje vračanje k sebi. K bistvu. K smislu. K temu, kar v življenju zares šteje.
